Anatomska struktura zrkla

Zrklo (Bulbus oculi) je zgrajeno iz niza kompleksnih optičnih in zaščitnih elementov:

• Roženica in šarenica: Sprednji prozorni deli in obarvani del očesa z zenico (Pupilla), skozi katero prehaja svetloba.
• Leča (Lens crystallina) in steklovina (Corpus vitreum): Elementi za lom svetlobe in zapolnitev notranjosti očesa.
• Podočnjaki: Beločnica kot zunanja zaščitna plast, chorioidea bogato preskrbljena s krvnimi žilami in mrežnica, ki sprejema svetlobne impulze.
• Vidni živec (Nervus opticus): Prenaša vizualne signale v centralni živčni sistem.

Za premikanje očesnega zrkla skrbi pet mišic: zgornja in spodnja ravna mišica, notranja (medialna) ravna mišica na nosni strani, zunanja (lateralna) stranska mišica in zgornja poševna mišica, impulze za gibanje pa daje očesni živec (N. oculomotorius). Poleg tega ciliarnik s ciliarno mišico uravnava lečo za bližino in daleč ter z izločanjem tekočine uravnava notranji očesni tlak in temperaturo.

Pregled metodologije in omejitev

Pri radiestezijski analizi je treba ugotoviti ne samo, katero oko je prizadeto, ampak tudi natančen del v njem, ki odstopa od normale. Preiskavo izvajamo z vidno koncentracijo (ali s pomočjo anatomske slike očesa) po vrstnem redu: na roženici, šarenici, zenici, leči, steklovini, ovojnicah (beločnica, žilnica, mrežnica), vidnem živcu, okulomotoričnih mišicah, živcih in ciliarniku. Koncentracija mora biti izjemno ostra, da se levo in desno oko ne zamenjata.

Pomembna opomba: Z radiestezijsko preiskavo ni mogoče ugotoviti kratkovidnosti ali daljnovidnosti, prav tako ne dioptrije – to je izključno v pristojnosti optometrista ali oftalmologa. Prav tako se ne spušča v diagnozo bolezni, temveč se ugotovitev nepravilnosti uporablja izključno kot izhodišče za napotitev bolnika k specialistu.