Metodologija določanja globine podzemnih vodotokov
Natančna lokacija podzemnega vodnega telesa na površini terena ima enako težo kot natančna določitev njegove navpične globine. Ta podatek je ključnega pomena, saj mora investitor oziroma lastnik parcele vnaprej poznati zahtevano dolžino cevi in celotne finančne izdatke, ki bodo potrebni za vrtanje ali izkop vodnjaka.
Geometrija površinskih signalov
Določanje razdalje do podzemne vode se izvaja z uporabo več posebnih tehnik. Znano je, da se okoli vsakega aktivnega vodotoka na obeh straneh izvira oblikuje sedem odbojnih ali tako imenovanih »lažnih« signalov. V strokovni literaturi je posebna pozornost namenjena izključno četrtemu in sedmemu signalu, ki ju v teoriji najpogosteje imenujemo »mala vzporednica« in »velika vzporednica«.
Projekcija pravokotnega trikotnika
Matematično in geometrijsko gledano tvori prostor med površinsko točko tik nad vodo in črto četrtega signala pravokotni trikotnik, ki je natanko polovica kvadrata. Pri taki projekciji sta kraka popolnoma enaka. To pomeni, da je navpična globina podzemne vode popolnoma enaka vodoravni razdalji od središča toka do četrtega signala na površini. S preprostim merjenjem te površinske razdalje z metrom se samodejno pridobi natančna globina vodnega toka.
Terensko merjenje izvajamo tako, da instrument (najpogosteje vilice) pomikamo pravokotno na vodno črto, dokler ne zaznamo četrtega signala, kjer se orodje nenadoma odzove. Za največjo natančnost in nadzor je treba isti postopek ponoviti na nasprotni strani toka. Smer, iz katere prihaja voda, lahko določimo s posebnim prijemom – levo roko postavimo navpično nad desno. Orodje se bo nato zavrtelo in usmerilo svoj štrleči del točno proti viru toka.
Metode merjenja in odstopanja kotov
V praksi je splošno priznano tako imenovano "škofovsko pravilo" za določanje globine. Po tej metodi se iz središčne točke nad vodno posodo izvajajo meritve v več popolnoma poljubnih smereh v krogu. Vse dobljene vodoravne dolžine do signala morajo biti enake in predstavljajo globino do same vode.
Vendar so terenski testi, opravljeni v termalnih vrelcih in zdraviliščih, pokazali, da teorija ni vedno popolna. Kot 45 stopinj, ki ga tvorita horizontala na tleh in žarek proti podzemnemu toku, se v praksi pogosto spreminja. Meritve na globokih vrtinah so pokazale, da se ta kot redno giblje med 48 in 50 stopinjami, nekatere znanstvene trditve pa trdijo, da lahko doseže tudi 60 stopinj. Zaradi takšnih naravnih odstopanj določanje globine zgolj z zanašanjem na strogo geometrijo ni povsem natančno. Najbolj izkušeni terenski delavci pred izdajo končnih mer za vrtanje vedno uporabijo določen popravek, pridobljen z leti.
Morebitne pasti in previdnostni ukrepi
Pri določanju globine se lahko pojavijo skrite napake, ki jih včasih ni mogoče vnaprej odpraviti. Klasičen primer je situacija, ko sta v tleh dva ločena toka, eden tik pod drugim. V takšnih okoliščinah se zgodi, da instrument odčita globino plitvega potoka (ki ima zanemarljivo malo vode ali je le plast izredno mokrega peska), informacijo o ogromni radodarnosti in moči pa nehote črpa iz nižjega, veliko globljega in močnejšega potoka.
- Atmosferski vplivi: Dela, opravljena pred prihodom nevihte, zaradi padca atmosferskega tlaka ali ob izredno močnem sončnem obsevanju, redno dajejo popolnoma napačne in izkrivljene podatke.
- Idealen čas za delo: Terenske preizkuse je treba izvajati izključno zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je energijsko polje najbolj stabilno.
Glede na to, da gradbena dela in nabava cevi zahtevajo velika finančna sredstva, je zelo priporočljivo, da se osebe brez izkušenj ne lotevajo samostojnih projektov. S strokovnjaki z bogato prakso je potrebno preživeti določen čas, da preprečimo napake, ki bi lahko povzročile odškodninske zahtevke vlagateljev. Previdnost, umirjenost in večkratno preverjanje rezultatov so edino zagotovilo za uspešno opravljeno delo.
